V besedah gospoda Jerneja Veneta, ni problema s sindromom druge plate, če je prva bolj švoh. Polstrokovno rečeno, do sindroma drugega albuma pride, ko blazno uspešnem in svežem prvencu (za katerega je ekipa porabila ves mojo in ga še nekaj vzela na kredit) relativno hitro sledi naslednji album, s katerim skupina poskusi vnovčiti nenadno popularnost.
Smo se mu s Smaal Tokkom izognili kot smo se uspeli izogniti nenadni popularnosti? Morda. Več v odličnih recenzijah na naslednjih povezavah:
Torej, ko že omenjamo Ramba Amadeusa, morate podobo albuma »Sindrom druge plošče« obvezno preveriti tudi tisti, ki vas privlači brezčasni humor edinstvenega, nepozabnega in genialnega opazovalca kopnenja rumenega snega Franka Zappe. Do bizarnosti ne manjka več mnogo, nemara le še mali odmerek straniščnega humorja. (Aleš Podbrežnik, Rockline)
Edini pravi primorski hangsta raper je Smaal Tokk, ki ga igra Marko Bratuš. Ta fiktivni lik na izvrsten pripovedovalsko-glasbeni način secira sebe, predvsem pa svojo okolico in nam vsem ljube Slovence in Slovenke, pa tudi NeSlovence in NeSlovenke in tudi druge, ki so še bolj NeSlovenci in NeSlovenke. Ta fiktivni lik si je omislil tudi (fiktivno) ženo, Radmilo, ki ima na tem, drugem albumu, svojo pesem, ki si jo seveda zasluži. Naslov albuma pa je povzet iz zgodovine sodobne popularne glasbe, ko glasbenik, ki je bil izredno uspešen s prvencem, kar Smaal Tokk seveda ni bil, zlahka zapade v ustvarjalno krizo na drugem albumu, ki je lahko potem povsem zanič, kar se pri Smaal Tokku prav tako ni zgodilo. (Zdenko Matoz, Delo)
Klemen Kotar 