Glasbeni as in car

Ne moje besede, le opis iz nove recenzije Dušnih pastirjev (Celinka, 2017), ki je dosegljiva na tej povezavi. Tokrat je le padlo (do sedaj) neosvojljivih 5 od 5 zvezdic. Skoraj smo jih dosegli s Smaal Tokkom in Nula Kelvina a vendar, skoraj.

Je izdelek odigran z izrazitim žarom, veliko srčnostjo in izrednim užitkom. In s takšnim užitkom ga tudi poslušaš. Od prve do zadnje sekunde.

Recenzijo je napisal Aleš Podbrežnik, le-tega imam na sumu, da ima svojo gosjo farmo samo za peresa. Hvala, Aleš.

Vsi instrumenti prejmejo tako brezmejni izrazni prostor za plodoviti pejsaž svobodoljubnih solističnih avantur in tega tudi polnokrvno izkoristijo.

Advertisements

Sindrom druge plošče

V besedah gospoda Jerneja Veneta, ni problema s sindromom druge plate, če je prva bolj švoh. Polstrokovno rečeno, do sindroma drugega albuma pride, ko blazno uspešnem in svežem prvencu (za katerega je ekipa porabila ves mojo in ga še nekaj vzela na kredit) relativno hitro sledi naslednji album, s katerim skupina poskusi vnovčiti nenadno popularnost.

Smo se mu s Smaal Tokkom izognili kot smo se uspeli izogniti nenadni popularnosti? Morda. Več v odličnih recenzijah na naslednjih povezavah:

 

Torej, ko že omenjamo Ramba Amadeusa, morate podobo albuma »Sindrom druge plošče« obvezno preveriti tudi tisti, ki vas privlači brezčasni humor edinstvenega, nepozabnega in genialnega opazovalca kopnenja rumenega snega Franka Zappe. Do bizarnosti ne manjka več mnogo, nemara le še mali odmerek straniščnega humorja. (Aleš Podbrežnik, Rockline)

 

Edini pravi primorski hangsta raper je Smaal Tokk, ki ga igra Marko Bratuš. Ta fiktivni lik na izvrsten pripovedovalsko-glasbeni način secira sebe, predvsem pa svojo okolico in nam vsem ljube Slovence in Slovenke, pa tudi NeSlovence in NeSlovenke in tudi druge, ki so še bolj NeSlovenci in NeSlovenke. Ta fiktivni lik si je omislil tudi (fiktivno) ženo, Radmilo, ki ima na tem, drugem albumu, svojo pesem, ki si jo seveda zasluži. Naslov albuma pa je povzet iz zgodovine sodobne popularne glasbe, ko glasbenik, ki je bil izredno uspešen s prvencem, kar Smaal Tokk seveda ni bil, zlahka zapade v ustvarjalno krizo na drugem albumu, ki je lahko potem povsem zanič, kar se pri Smaal Tokku prav tako ni zgodilo. (Zdenko Matoz, Delo)

SmaalTokk_SindromDrugePlosce.jpg

Antisoneti 2. del

Antisoneti niso všeč samo triu Krajc/Kotar/Kugler in avtorju poezije, precej pohvalno se o njih izražata tudi portala Rockline in SIGIC (klik na željeno ime bo predvidoma privedel do članka).

Za neučakane pa takole:

V sodelovanju s saksofonistom, klaviaturistom in flavtistom Klemnom Kotarjem in bobnarjem Enosom Kuglerjem, ki sta poezijo uglasbila (v zasedbi se je kot kontrabasist priključil še Klemen Krajc), je nastala plošča, ki nam ponudi dvanajst ANTI/sonetnih poglavij v posodobljenem bitniškem izročilu. Bobni imajo (naj)večkrat rokerski značaj, saksofon, flavta in klaviature pa nam uspejo naslikati več različnih zvočnih pokrajin, vse od kerouacovsko in waitsovskega bitniškega jazza petdesetih do že skorajda funkovskih nastavkov in nekakšnega loungea sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. Zlasti dvogovor basa in saksofona odlično sede na Frbežarjevo duhovito in angažirano poezijo o današnjem času, prav ničesar se ne boji izreči, bodisi v višjem ali nižjem (pogovornem) registru pesniškega jezika. (Matej Krajnc, SIGIC)

ivo-KK (1).jpg

 

Visoko intelektualno delo. V vseh ozirih. Glasba in poezija funkcionirata obče spravljivo in znotraj dialoga obče izpolnitve.  Priporočljivo za vsakogar med vami, nadvse pa bodo navdušeni nad njim tisti, ki vas privlači zdrav črni humor ter radi raziskujete nenavadnost in čudaštvo. Verjemite, Kotar je mojster te retorike in poezija kakršno piše Frbežar, mu silno leži! (Aleš Podbrežnik, Rockline)

Rockline o Levaku na luni

Vse in več o Levaku na luni izpod gosjega peresa Aleša Podbrežnika na tej povezavi. Zgolj za pokušino pa pridajam sledeč citat:

Skratka. »Levak na Luni« je nov odličen glasbeni dosežek, ki neizmerno zabava, obenem pa skozi iskrivo in lucidno besedo Marka Boha tudi presune in predrami poslušalca. Je tudi velika napoved popolnega teater ekscesa, ki nas čaka na prihodnjih srečanjih z Nula Kelvina, ko bodo na odru interpretirali celotni album! Če je predhodnik “Drenov Grič” definiral slogovni temelj glasbe Nula Kelvina, potem naslednik “Levak na Luni” utrjuje to slogovno usmeritev slikovite avtorske karizme in artistične samoniklosti.