Po dolgotrajni odsotnosti se na lestvice s skladbo Taksi vračamo* Nula Kelvina. V kolikor res pohitite lahko za skladbo glasujete tu – Predlogi za popevko tedna (Val202). V videu se na srečo lepšega dela publike pojavita samo oče in sin Boh (sveti duh je začasno odsoten), snemanje, režija in obdelava pa so delo Mirana Bratuša. Avtor teksta: Marko Boh Avtorji glasbe: Gašper Kržmanc, Miha Kržmanc, Klemen Kotar
*Po izzidu za vse vpletene izredno napornega snemanja albuma “Kdo za vraga so Nula Kelvina” (2018) sem zapustil Nula Kelvina, gospodar nizkotnih frekvenc je trenutno Klemen Krajc.
Je že res, da se je gosje pero malce zasušilo a delo zadnjih mesecev (v posvečeni tišini, kar se tiče moje spletne prisotnosti) se bo glasbeno bogato obrestovalo. Z Dušnimi pastirji, po spletu okoliščin v malce prenovljeni zasedbi bomo predstavili nove skladbe (izpod delujočega peresa tu pišočega) in cvetober starih (no, 2017) hitov na Festivalu Godibodi, sedaj že drugo leto v organizaciji Ljubljanskega gradu. V odlični družbi, če smem pripomnit.
Včeraj so na prvem večeru navdušili Jernej Zoran in Fed Horses, danes so na vrsti Edna in Ethnotrip, jutri pa po koncertu Adam Klemm Bande Klemen Kotar z Dušnimi pastirji in Big bandom Grosuplje (v le minimalno okrnjeni zasedbi). Pastirjem se je za dva koncerta (31.5. v Hribarjevi dvorani in 2.6. v KD Grosuplje) pridružil (oz. zamenjal Žigo Stanonika) Tobija Hudnik (kitara), seveda pa so tu še Miha Koren (bas), Gašper Kržmanc (kitara) in Enos Kugler. Barve Big banda Grosuplje bodo zastopali Rok Godec, Sebastijan Jermol, Aleš Omahen, Domen Vidic (trobente), Daniel Rojc, Jakob Mohar (pozavni), Luka Puš, Neža Androjna, Rudi Javornik, Žan Pajek Arambašič (saksofoni), Urška Strnad (flavta), Neža Pajek Arambašič (klaviature) in Janez Zrnec (bobni). Na nedeljskem koncertu pa se nam bo pridružil tudi Janez Dovč (harmonika). V soboto 1. junija pa seveda znova vabljeni na Ljubljanski grad, kjer nastopamo z zasedbo Sounds Of Slovenia pod taktirko Janeza Dovča (na fotografiji Petra Uhana).
Po krajšem (enoletnem) premoru smo se ob sladki misli na razpotegnjeno turnejo po Sloveniji (in kot kaže tudi malce južneje) zopet zbrali Dušni pastirji. Zasedba je še vedno enaka za razliko od nekega drugega ansambla, ki ga sicer ne bi omenjal a ga vseeno bom v enem naslednjih sporočil za vse, ki obiskujete moj blog. Torej: jaz, kitarista Žiga Stanonik in Gašper Kržmanc, basist Miha Koren in bobnar Enos Kugler.
Prihodnje nastope bomo obogatili s svežimi kompozicijami (v nastajanju), tokrat te, vsaj za nastope, ne bodo izključno moje temveč bo dve prispeval Gašper, eno Miha. Čeprav sem še malo sumničav do kompozicij basistov!
Ujemite nas torej v Ravnah na Koroškem 29. novembra (bi morali odigrati tudi Dan Republike?), 24. januarja v Velenju, marca v Grosuplju (v sodelovanju z Big bandom Grosuplje), malce kasneje v Ljubljani in še kje.
Ah da, po enormnem uspehu albuma (kritiki in poslušalci), ki smo ga posneli v živo na našem edinem nastopu doslej (Celica, Festival Godibodi, 10. junij 2017) je padla odločitev, da kompozicije posnamemo tudi v pravem studiu (ob nekaj novih, seveda), izdelek na policah (beri polici moje domače omare) pričakujem marca 2019, kdaj bo pa res pa…
Na portalu SIGIC je nekaj besed o mojem prvencu zapisal Gregor Bauman, celoten članek je na voljo TU. Priznam, da sem v zadnjem času vesel vsake recenzije, celo uničujoče kritike Sindroma druge plošče Smaal Tokka, ki jo je zapisal vidno razburjeni Matjaž Ambrožič kakor tudi diametralno nasprotne kritike istega albuma avtorja Jaše Lorenčiča. A vendar, prvenec je le prvenec in vesel sem, da je Gregor Bauman, ki me, čeprav se ne poznava osebno, pozna bolje kot google, uspel glasbo umestiti v spekter med jazzom, rockom in filmsko glasbo (in ne recimo v brkati fusion). To bi seveda bile tudi moje besede, če bi pravi čas razmišljal o tem, kako glasbo sploh pišem. No, če je album vreden poslušanja je tudi kritika vredna branja. In razmisleka.
Dušni pastirji so intuitiven album, na katerem v ozadju ni veliko ideologije ali razmišljanj, le igra in igranje. Čvrsto pluje po morju godb, kjer se prepletajo motivi različnih žanrov brez vsakršne vnaprej strogo določene destinacije. Poleg prefinjenih tehnik glasbeniki igrajo ravno takrat, ko je to potrebno. Skratka, ne pretiravajo in se poleg vsega še slišno zabavajo. In v tem je ravno ena izmed umetnosti kakovostne glasbe.
Smaal Tokk se je razmeroma hitro po spomladanski izdaji nove plošče lotil naslednjega podviga. Tokratna skladba žal ni nikakršen presežek ne v glasbenem niti v besedilnem smislu, kar pa zgolj podčrta nujnost njenega izida.
“Smaal Tokka za precednika II” predstavlja Smaal Tokkov doprinos k letošnjim predsedniškim volitvam. Vsi vemo, da se zarečenega kruha največ poje – tokrat ga je moral pogoltniti tudi Smaal Tokk sam, ki pa je kljub vsemu dovolj gengsta, da priznava svojo zablodo in jo je pripravljen tudi popraviti.
Skladbo sta po motivih “Smaal Tokka za precednika” sklepala Klemen Kotar in Enos Kugler, ki kakega poglobljenega mnenja o predsedniških kandidatih nimata, vsekakor pa menita, da bi Smaal Tokkovo predsednikovanje pomenilo vsesplošno izgubo časa in celo morebiten izpad dohodkov od koncertov.
Po večletnem prigovarjanju, bolje rečeno metodi palice in korenčka (predvsem prvo), Janeza Dovča (človek s harmoniko in šef Celinke) in Klare (boljše polovice) je na svet prihrumel moj prvi (solo) avtorski skorajda jazz in skorajda rock album: Klemen Kotar & Dušni pastirji. Po čudežnem napredku tehnologije je na voljo TUKAJ. V kolikor povezava na iTunes ne deluje je seveda do njega mogoče digitalno ročno ali pa preko prodajnega portala Celinke. Opcija c je prigovarjanje avtorju. CD je natisnjen v izjemno omejeni nakladi (zato pohitite), domače omare se namreč šibijo pod težo neprodanih izvodov svetovne glasbe lokalnega dometa (še to komajda).
Posnetki so nastali ob desetletnici Festivala Godibodi (Hostel Celica) pod izurjeno in mirno roko Jureta Mihevca 10. junija 2017, blagi editing, miks in mastering pa sva izvedla Enos in jaz.
Tako, štiridesetletni projekt (še vedno v delu) je pohod Sizifove skale po blagem pobočju (preden postane zares strmo) začel na Festivalu Godibodi ob njegovi desetletnici letos. Žal se je vse odvijalo prehitro, da bi zasedbi lahko nadel ustrezno ime (čeprav Klemen Kotar in Dušni pastirji ne zveni slabo), tako, da je posnetek na voljo pod mojim imenom. Tudi skladba je doživela podobno usodo a vendar, SAZAS zahteva svoje, ne ozirajoč se na poetično svobodo. Ali lenobo. Upam, da vam bo/je všeč in da se skladba povzpne v reklamo za Lidl ali vsaj Eurospin.
Kamera in montaža: Špela Škulj
Snemanje zvoka: Jure Mihevc, Zvokovanje (pod vodstvom guruja Janeza Križaja)
Miks: Klemen Kotar (pa čeprav samo zato, da se prepričam, da bo saksofon najglasnejši v miksu)
V besedah gospoda Jerneja Veneta, ni problema s sindromom druge plate, če je prva bolj švoh. Polstrokovno rečeno, do sindroma drugega albuma pride, ko blazno uspešnem in svežem prvencu (za katerega je ekipa porabila ves mojo in ga še nekaj vzela na kredit) relativno hitro sledi naslednji album, s katerim skupina poskusi vnovčiti nenadno popularnost.
Smo se mu s Smaal Tokkom izognili kot smo se uspeli izogniti nenadni popularnosti? Morda. Več v odličnih recenzijah na naslednjih povezavah:
Torej, ko že omenjamo Ramba Amadeusa, morate podobo albuma »Sindrom druge plošče« obvezno preveriti tudi tisti, ki vas privlači brezčasni humor edinstvenega, nepozabnega in genialnega opazovalca kopnenja rumenega snega Franka Zappe. Do bizarnosti ne manjka več mnogo, nemara le še mali odmerek straniščnega humorja. (Aleš Podbrežnik, Rockline)
Edini pravi primorski hangsta raper je Smaal Tokk, ki ga igra Marko Bratuš. Ta fiktivni lik na izvrsten pripovedovalsko-glasbeni način secira sebe, predvsem pa svojo okolico in nam vsem ljube Slovence in Slovenke, pa tudi NeSlovence in NeSlovenke in tudi druge, ki so še bolj NeSlovenci in NeSlovenke. Ta fiktivni lik si je omislil tudi (fiktivno) ženo, Radmilo, ki ima na tem, drugem albumu, svojo pesem, ki si jo seveda zasluži. Naslov albuma pa je povzet iz zgodovine sodobne popularne glasbe, ko glasbenik, ki je bil izredno uspešen s prvencem, kar Smaal Tokk seveda ni bil, zlahka zapade v ustvarjalno krizo na drugem albumu, ki je lahko potem povsem zanič, kar se pri Smaal Tokku prav tako ni zgodilo. (Zdenko Matoz, Delo)