Na portalu SIGIC je nekaj besed o mojem prvencu zapisal Gregor Bauman, celoten članek je na voljo TU. Priznam, da sem v zadnjem času vesel vsake recenzije, celo uničujoče kritike Sindroma druge plošče Smaal Tokka, ki jo je zapisal vidno razburjeni Matjaž Ambrožič kakor tudi diametralno nasprotne kritike istega albuma avtorja Jaše Lorenčiča. A vendar, prvenec je le prvenec in vesel sem, da je Gregor Bauman, ki me, čeprav se ne poznava osebno, pozna bolje kot google, uspel glasbo umestiti v spekter med jazzom, rockom in filmsko glasbo (in ne recimo v brkati fusion). To bi seveda bile tudi moje besede, če bi pravi čas razmišljal o tem, kako glasbo sploh pišem. No, če je album vreden poslušanja je tudi kritika vredna branja. In razmisleka.
Dušni pastirji so intuitiven album, na katerem v ozadju ni veliko ideologije ali razmišljanj, le igra in igranje. Čvrsto pluje po morju godb, kjer se prepletajo motivi različnih žanrov brez vsakršne vnaprej strogo določene destinacije. Poleg prefinjenih tehnik glasbeniki igrajo ravno takrat, ko je to potrebno. Skratka, ne pretiravajo in se poleg vsega še slišno zabavajo. In v tem je ravno ena izmed umetnosti kakovostne glasbe.
Foto: Peter Zakrajšek
Klemen Kotar 