Smaal Tokkov album Sindrom druge plošče je za portal SIGIC ocenil Jaša Lorenčič, eden najboljših piscev (kadar ne piše o nogometu o katerem namenoma ne vem ničesar) naše deželice. V celoti je dosegljiv tule.
Glasbeno bistvo Smaal Tokka je, znova, radoživa shizofrenost Nula Kelvina. Toda vse, kar imata skupnega on in ta zasedba, ju po svoje tudi ločuje. Smaal Tokk ima v Nula Kelvinu najbolj pronicljivo sposobni terasasti band vseh slovenskih časov in posreči se mu iz sicer lucidne in produktivne skupine narediti bolj umirjeno, manj zaletavo, vendar nič manj udarno zasedbo. Ob Smaal Tokku je Nula Kelvina manj neposreden band, bolj skuliran, flegmatičen. Sploh Klemen Kotar, ki ga sam raper izpostavi v sklepni Gengsta suiti, se vrhunsko znajde v ozadju kot prepotrebni multiinštrumentalist, ki mu ni treba še v skitih dokazovati, da je multiinštrumentalist.
In še aktualni videospot:
Klemen Kotar 