Ne moje besede, le opis iz nove recenzije Dušnih pastirjev (Celinka, 2017), ki je dosegljiva na tej povezavi. Tokrat je le padlo (do sedaj) neosvojljivih 5 od 5 zvezdic. Skoraj smo jih dosegli s Smaal Tokkom in Nula Kelvina a vendar, skoraj.
Je izdelek odigran z izrazitim žarom, veliko srčnostjo in izrednim užitkom. In s takšnim užitkom ga tudi poslušaš. Od prve do zadnje sekunde.
Recenzijo je napisal Aleš Podbrežnik, le-tega imam na sumu, da ima svojo gosjo farmo samo za peresa. Hvala, Aleš.
Vsi instrumenti prejmejo tako brezmejni izrazni prostor za plodoviti pejsaž svobodoljubnih solističnih avantur in tega tudi polnokrvno izkoristijo.
Klemen Kotar 