Glasbeni as in car

Ne moje besede, le opis iz nove recenzije Dušnih pastirjev (Celinka, 2017), ki je dosegljiva na tej povezavi. Tokrat je le padlo (do sedaj) neosvojljivih 5 od 5 zvezdic. Skoraj smo jih dosegli s Smaal Tokkom in Nula Kelvina a vendar, skoraj.

Je izdelek odigran z izrazitim žarom, veliko srčnostjo in izrednim užitkom. In s takšnim užitkom ga tudi poslušaš. Od prve do zadnje sekunde.

Recenzijo je napisal Aleš Podbrežnik, le-tega imam na sumu, da ima svojo gosjo farmo samo za peresa. Hvala, Aleš.

Vsi instrumenti prejmejo tako brezmejni izrazni prostor za plodoviti pejsaž svobodoljubnih solističnih avantur in tega tudi polnokrvno izkoristijo.

Med žensko in moškim

Tako je Gregor Bauman naslovil prvo recenzijo albuma Levak na luni, celota je dosegljiva na tej povezavi.

Vemo, da ima v popularni glasbi termin pričakovano dokaj negativno ali nič kaj prijazno konotacijo, kar pa je v primeru aktualnega albuma Levak na luni skupine Nula Kelvina treba jemati z veliko mero rezerve. Kajti če bi ves naš pop-rockovski »mainstream« zvenel – da o liriki niti ne govorimo – vsaj podobno, bi lahko znova operirali z razmišljanjem o renesansi slovenskega lestvičarstva, kot smo skozi cela osemdeseta s Stop Pops 20presnemavali songe Klinike za cinike, Skakafcev, Melanholikov … To seveda ne pomeni, da ima Nula Kelvina kaj skupnega z njimi, le vzbuja tisti prijeten občutek, da imamo med alternativo in »poflom« še kakšno efektno orožje za razbijanje (ne)udobne otrplosti.