Tag Archives: Sigic

Prvenec s pravo mero

Na portalu SIGIC je nekaj besed o mojem prvencu zapisal Gregor Bauman, celoten članek je na voljo TU. Priznam, da sem v zadnjem času vesel vsake recenzije, celo uničujoče kritike Sindroma druge plošče Smaal Tokka, ki jo je zapisal vidno razburjeni Matjaž Ambrožič kakor tudi diametralno nasprotne kritike istega albuma avtorja Jaše Lorenčiča. A vendar, prvenec je le prvenec in vesel sem, da je Gregor Bauman, ki me, čeprav se ne poznava osebno, pozna bolje kot google, uspel glasbo umestiti v spekter med jazzom, rockom in filmsko glasbo (in ne recimo v brkati fusion). To bi seveda bile tudi moje besede, če bi pravi čas razmišljal o tem, kako glasbo sploh pišem. No, če je album vreden poslušanja je tudi kritika vredna branja. In razmisleka.

Dušni pastirji so intuitiven album, na katerem v ozadju ni veliko ideologije ali razmišljanj, le igra in igranje. Čvrsto pluje po morju godb, kjer se prepletajo motivi različnih žanrov brez vsakršne vnaprej strogo določene destinacije. Poleg prefinjenih tehnik glasbeniki igrajo ravno takrat, ko je to potrebno. Skratka, ne pretiravajo in se poleg vsega še slišno zabavajo. In v tem je ravno ena izmed umetnosti kakovostne glasbe.

Klemen Kotar Dusni pastirji CD -10

Foto: Peter Zakrajšek

Avtoimunska rešitev

Smaal Tokkov album Sindrom druge plošče je za portal SIGIC ocenil Jaša Lorenčič, eden najboljših piscev (kadar ne piše o nogometu o katerem namenoma ne vem ničesar) naše deželice. V celoti je dosegljiv tule.

Glasbeno bistvo Smaal Tokka je, znova, radoživa shizofrenost Nula Kelvina. Toda vse, kar imata skupnega on in ta zasedba, ju po svoje tudi ločuje. Smaal Tokk ima v Nula Kelvinu najbolj pronicljivo sposobni terasasti band vseh slovenskih časov in posreči se mu iz sicer lucidne in produktivne skupine narediti bolj umirjeno, manj zaletavo, vendar nič manj udarno zasedbo. Ob Smaal Tokku je Nula Kelvina manj neposreden band, bolj skuliran, flegmatičen. Sploh Klemen Kotar, ki ga sam raper izpostavi v sklepni Gengsta suiti, se vrhunsko znajde v ozadju kot prepotrebni multiinštrumentalist, ki mu ni treba še v skitih dokazovati, da je multiinštrumentalist.

In še aktualni videospot:

Antisoneti 2. del

Antisoneti niso všeč samo triu Krajc/Kotar/Kugler in avtorju poezije, precej pohvalno se o njih izražata tudi portala Rockline in SIGIC (klik na željeno ime bo predvidoma privedel do članka).

Za neučakane pa takole:

V sodelovanju s saksofonistom, klaviaturistom in flavtistom Klemnom Kotarjem in bobnarjem Enosom Kuglerjem, ki sta poezijo uglasbila (v zasedbi se je kot kontrabasist priključil še Klemen Krajc), je nastala plošča, ki nam ponudi dvanajst ANTI/sonetnih poglavij v posodobljenem bitniškem izročilu. Bobni imajo (naj)večkrat rokerski značaj, saksofon, flavta in klaviature pa nam uspejo naslikati več različnih zvočnih pokrajin, vse od kerouacovsko in waitsovskega bitniškega jazza petdesetih do že skorajda funkovskih nastavkov in nekakšnega loungea sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. Zlasti dvogovor basa in saksofona odlično sede na Frbežarjevo duhovito in angažirano poezijo o današnjem času, prav ničesar se ne boji izreči, bodisi v višjem ali nižjem (pogovornem) registru pesniškega jezika. (Matej Krajnc, SIGIC)

ivo-KK (1).jpg

 

Visoko intelektualno delo. V vseh ozirih. Glasba in poezija funkcionirata obče spravljivo in znotraj dialoga obče izpolnitve.  Priporočljivo za vsakogar med vami, nadvse pa bodo navdušeni nad njim tisti, ki vas privlači zdrav črni humor ter radi raziskujete nenavadnost in čudaštvo. Verjemite, Kotar je mojster te retorike in poezija kakršno piše Frbežar, mu silno leži! (Aleš Podbrežnik, Rockline)

Med žensko in moškim

Tako je Gregor Bauman naslovil prvo recenzijo albuma Levak na luni, celota je dosegljiva na tej povezavi.

Vemo, da ima v popularni glasbi termin pričakovano dokaj negativno ali nič kaj prijazno konotacijo, kar pa je v primeru aktualnega albuma Levak na luni skupine Nula Kelvina treba jemati z veliko mero rezerve. Kajti če bi ves naš pop-rockovski »mainstream« zvenel – da o liriki niti ne govorimo – vsaj podobno, bi lahko znova operirali z razmišljanjem o renesansi slovenskega lestvičarstva, kot smo skozi cela osemdeseta s Stop Pops 20presnemavali songe Klinike za cinike, Skakafcev, Melanholikov … To seveda ne pomeni, da ima Nula Kelvina kaj skupnega z njimi, le vzbuja tisti prijeten občutek, da imamo med alternativo in »poflom« še kakšno efektno orožje za razbijanje (ne)udobne otrplosti.