Glasbeni as in car

Ne moje besede, le opis iz nove recenzije Dušnih pastirjev (Celinka, 2017), ki je dosegljiva na tej povezavi. Tokrat je le padlo (do sedaj) neosvojljivih 5 od 5 zvezdic. Skoraj smo jih dosegli s Smaal Tokkom in Nula Kelvina a vendar, skoraj.

Je izdelek odigran z izrazitim žarom, veliko srčnostjo in izrednim užitkom. In s takšnim užitkom ga tudi poslušaš. Od prve do zadnje sekunde.

Recenzijo je napisal Aleš Podbrežnik, le-tega imam na sumu, da ima svojo gosjo farmo samo za peresa. Hvala, Aleš.

Vsi instrumenti prejmejo tako brezmejni izrazni prostor za plodoviti pejsaž svobodoljubnih solističnih avantur in tega tudi polnokrvno izkoristijo.

Advertisements

Prvenec s pravo mero

Na portalu SIGIC je nekaj besed o mojem prvencu zapisal Gregor Bauman, celoten članek je na voljo TU. Priznam, da sem v zadnjem času vesel vsake recenzije, celo uničujoče kritike Sindroma druge plošče Smaal Tokka, ki jo je zapisal vidno razburjeni Matjaž Ambrožič kakor tudi diametralno nasprotne kritike istega albuma avtorja Jaše Lorenčiča. A vendar, prvenec je le prvenec in vesel sem, da je Gregor Bauman, ki me, čeprav se ne poznava osebno, pozna bolje kot google, uspel glasbo umestiti v spekter med jazzom, rockom in filmsko glasbo (in ne recimo v brkati fusion). To bi seveda bile tudi moje besede, če bi pravi čas razmišljal o tem, kako glasbo sploh pišem. No, če je album vreden poslušanja je tudi kritika vredna branja. In razmisleka.

Dušni pastirji so intuitiven album, na katerem v ozadju ni veliko ideologije ali razmišljanj, le igra in igranje. Čvrsto pluje po morju godb, kjer se prepletajo motivi različnih žanrov brez vsakršne vnaprej strogo določene destinacije. Poleg prefinjenih tehnik glasbeniki igrajo ravno takrat, ko je to potrebno. Skratka, ne pretiravajo in se poleg vsega še slišno zabavajo. In v tem je ravno ena izmed umetnosti kakovostne glasbe.

Klemen Kotar Dusni pastirji CD -10

Foto: Peter Zakrajšek

Dušni pastirji

Po večletnem prigovarjanju, bolje rečeno metodi palice in korenčka (predvsem prvo), Janeza Dovča (človek s harmoniko in šef Celinke) in Klare (boljše polovice) je na svet prihrumel moj prvi (solo) avtorski skorajda jazz in skorajda rock album: Klemen Kotar & Dušni pastirji. Po čudežnem napredku tehnologije je na voljo TUKAJ. V kolikor povezava na iTunes ne deluje je seveda do njega mogoče digitalno ročno ali pa preko prodajnega portala Celinke. Opcija c je prigovarjanje avtorju. CD je natisnjen v izjemno omejeni nakladi (zato pohitite), domače omare se namreč šibijo pod težo neprodanih izvodov svetovne glasbe lokalnega dometa (še to komajda).

Dušni pastirji:

  • Žiga Stanonik – kitara
  • Gašper Kržmanc – kitara
  • Miha Koren – bas
  • Enos Kugler – bobni, soavtor

Posnetki so nastali ob desetletnici Festivala Godibodi (Hostel Celica) pod izurjeno in mirno roko Jureta Mihevca 10. junija 2017, blagi editing, miks in mastering pa sva izvedla Enos in jaz.

Fotografija: Peter Zakrajšek

Oblikovanje ovitka: Miha Kržmanc

Zahvala gre Janezu, Klari in Dušnim pastirjem, ki se niso izneverili svojemu poslanstvu.

KKDP

Celica v Celici

Tako, štiridesetletni projekt (še vedno v delu) je pohod Sizifove skale po blagem pobočju (preden postane zares strmo) začel na Festivalu Godibodi ob njegovi desetletnici letos. Žal se je vse odvijalo prehitro, da bi zasedbi lahko nadel ustrezno ime (čeprav Klemen Kotar in Dušni pastirji ne zveni slabo), tako, da je posnetek na voljo pod mojim imenom. Tudi skladba je doživela podobno usodo a vendar, SAZAS zahteva svoje, ne ozirajoč se na poetično svobodo. Ali lenobo. Upam, da vam bo/je všeč in da se skladba povzpne v reklamo za Lidl ali vsaj Eurospin.

Dušni pastirji (zaenkrat):

Žiga Stanonik, kitara
Gašper Kržmanc, kitara
Miha Koren, bas
Enos Kugler, bobni

Kamera in montaža: Špela Škulj
Snemanje zvoka: Jure Mihevc, Zvokovanje (pod vodstvom guruja Janeza Križaja)
Miks: Klemen Kotar (pa čeprav samo zato, da se prepričam, da bo saksofon najglasnejši v miksu)

Sindrom druge plošče

V besedah gospoda Jerneja Veneta, ni problema s sindromom druge plate, če je prva bolj švoh. Polstrokovno rečeno, do sindroma drugega albuma pride, ko blazno uspešnem in svežem prvencu (za katerega je ekipa porabila ves mojo in ga še nekaj vzela na kredit) relativno hitro sledi naslednji album, s katerim skupina poskusi vnovčiti nenadno popularnost.

Smo se mu s Smaal Tokkom izognili kot smo se uspeli izogniti nenadni popularnosti? Morda. Več v odličnih recenzijah na naslednjih povezavah:

 

Torej, ko že omenjamo Ramba Amadeusa, morate podobo albuma »Sindrom druge plošče« obvezno preveriti tudi tisti, ki vas privlači brezčasni humor edinstvenega, nepozabnega in genialnega opazovalca kopnenja rumenega snega Franka Zappe. Do bizarnosti ne manjka več mnogo, nemara le še mali odmerek straniščnega humorja. (Aleš Podbrežnik, Rockline)

 

Edini pravi primorski hangsta raper je Smaal Tokk, ki ga igra Marko Bratuš. Ta fiktivni lik na izvrsten pripovedovalsko-glasbeni način secira sebe, predvsem pa svojo okolico in nam vsem ljube Slovence in Slovenke, pa tudi NeSlovence in NeSlovenke in tudi druge, ki so še bolj NeSlovenci in NeSlovenke. Ta fiktivni lik si je omislil tudi (fiktivno) ženo, Radmilo, ki ima na tem, drugem albumu, svojo pesem, ki si jo seveda zasluži. Naslov albuma pa je povzet iz zgodovine sodobne popularne glasbe, ko glasbenik, ki je bil izredno uspešen s prvencem, kar Smaal Tokk seveda ni bil, zlahka zapade v ustvarjalno krizo na drugem albumu, ki je lahko potem povsem zanič, kar se pri Smaal Tokku prav tako ni zgodilo. (Zdenko Matoz, Delo)

SmaalTokk_SindromDrugePlosce.jpg

Antisoneti 2. del

Antisoneti niso všeč samo triu Krajc/Kotar/Kugler in avtorju poezije, precej pohvalno se o njih izražata tudi portala Rockline in SIGIC (klik na željeno ime bo predvidoma privedel do članka).

Za neučakane pa takole:

V sodelovanju s saksofonistom, klaviaturistom in flavtistom Klemnom Kotarjem in bobnarjem Enosom Kuglerjem, ki sta poezijo uglasbila (v zasedbi se je kot kontrabasist priključil še Klemen Krajc), je nastala plošča, ki nam ponudi dvanajst ANTI/sonetnih poglavij v posodobljenem bitniškem izročilu. Bobni imajo (naj)večkrat rokerski značaj, saksofon, flavta in klaviature pa nam uspejo naslikati več različnih zvočnih pokrajin, vse od kerouacovsko in waitsovskega bitniškega jazza petdesetih do že skorajda funkovskih nastavkov in nekakšnega loungea sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. Zlasti dvogovor basa in saksofona odlično sede na Frbežarjevo duhovito in angažirano poezijo o današnjem času, prav ničesar se ne boji izreči, bodisi v višjem ali nižjem (pogovornem) registru pesniškega jezika. (Matej Krajnc, SIGIC)

ivo-KK (1).jpg

 

Visoko intelektualno delo. V vseh ozirih. Glasba in poezija funkcionirata obče spravljivo in znotraj dialoga obče izpolnitve.  Priporočljivo za vsakogar med vami, nadvse pa bodo navdušeni nad njim tisti, ki vas privlači zdrav črni humor ter radi raziskujete nenavadnost in čudaštvo. Verjemite, Kotar je mojster te retorike in poezija kakršno piše Frbežar, mu silno leži! (Aleš Podbrežnik, Rockline)